Ob koncu meteorološke zime nas čaka daljše obdobje suhega vremena

15. februarja, 2025

Kmalu bo minilo leto dni, ko je temperatura morske površine najvišja v zgodovini sodobnih opazovanj v svetovnem povprečju. 29.februarja 2024 se je ogrelo do 21,17 °C, natančneje, ta številka se nanaša na območja med 60 ° severne in južne zemljepisne širine, saj pogost pojav morskega ledu v polarnih regijah otežuje meritve. Če pogledamo daljše obdobje, je najvišje v zadnjih 120 tisoč letih, ko je planet doživel zadnje medledeniško obdobje. Vendar pa imamo v veliko daljšem kontekstu milijone let ali več trenutno hladnejša morja. Podatki o temperaturi za zadnja desetletja temeljijo na kombinaciji satelitskih meritev in goste mreže boj, pomembne so tudi meritve ladij, v zadnjih letih pa so prispevali tudi podatki iz naprav, nameščenih na telesa živali, ki večino svojega življenja preživijo v morju. Zato so na voljo podatki iz različnih vrst meritev, ki jih je treba skrbno obdelati in umeriti med seboj, da bi dobili razmeroma natančne podatke o porazdelitvi temperature morske vode v svetu. Vendar pa je tako natančna in prostorsko gosta mreža podatkov na voljo šele od preloma 1970-ih in 1980-ih. Vendar pa je za preučevanje razvoja podnebja in njegovih napovedi za prihodnost ključnega pomena vedeti, kako so se temperature oceanov spremenile v veliko bolj oddaljeni preteklosti.

Gibanje dnevnih povprečij temperature morske vode od leta 1979 do danes

Rekonstrukcija gibanja površinske temperature morske vode od sredine 19. stoletja do leta 2023

Instrumentalno merjenje temperature površinske vode oceanov se je začelo v začetku 19.stoletja, ko so se razširili termometri, ki bi jih lahko uporabili za določanje temperature vode. Za posadke ladij je bilo pomembno, da poznajo temperaturo vode in njene spremembe za različne namene, od navigacije, napovedovanja nevihtnega vremena in znanstvenih raziskav do klimatološkega kartiranja morskega okolja. Meritev običajno niso izvajali znanstveniki, temveč mornarji, ribiči, vojaki ali celo trgovci, ki so pluli na ladjah. Čeprav meritve niso bile opravljene za namene spremljanja podnebja, so ta opazovanja plovil edini razpoložljivi vir neposrednih meritev temperature površine oceana, preden se je v 1970-ih začelo sistematično znanstveno spremljanje. Vendar pa je bila za njihovo podrobno podnebno uporabo najprej potrebna skrbna priprava podatkov. To je bilo določeno na zelo raznolik način, pogosto v različnih vrstah vedra in zabojnikov, skozi katere se je voda iz oceana vlekla na palubo ladje in tam merila temperatura vode. To bi lahko povzročilo nekaj popačenja zaradi izhlapevanja in hlajenja vetra ali nasprotno, segrevanja sončnih žarkov. Število teh meritev se je v 19. in 20.stoletju znatno povečalo. To je zahtevalo skrbno in dolgotrajno (okoli 130 milijonov opazovanj) statistično obdelavo in homogenizacijo podatkov.

Število poročil na leto, obdelanih v podatkovni bazi ICOADS za obdobje 1800-2014

Pred letom 1800 pa instrumentalne meritve niso več na voljo in ni druge izbire, kot da se s tako imenovanimi proxy podatki določi razvoj temperatur v daljni preteklosti. To so posredni kazalniki, ki omogočajo rekonstrukcijo zgodovinskega podnebja (paleoklima) in določitev približnih lastnosti podnebnega sistema v preteklosti. Te je mogoče vsaj približno datirati, določiti pa je tudi njihovo povezavo s podnebjem in njegovimi nihanji.

Za obdobja več sto let v preteklosti lahko podatki, pridobljeni iz koral, zagotovijo visoko kakovostne podatke. Svoje trde okostja gradijo iz kalcijevega karbonata, ki ga dobijo iz morske vode. Gostota teh okostij se spreminja od sezone do sezone z nihanjem temperature morja, čistosti vode in količine razpoložljivih hranil. To se kaže v obliki letnih obročev, podobnih tistim na drevesih, in jih je mogoče analizirati z rentgenskimi žarki. Izotopska analiza atomov kisika, ki jih vsebuje okostje, lahko kaže tudi na spremembe temperature oceana. V tem primeru imamo podatke s časovnim korakom let. Mimogrede, dejstvo, da se korale nahajajo le v omejenih podnebnih razmerah, se lahko uporablja tudi za veliko bolj oddaljena obdobja – na primer v Ohiu v ZDA ali v južnih delih Quebeca v Kanadi so našli kamnine, stare približno 450 milijonov let, ki vsebujejo korale. Iz tega lahko sklepamo, da so imela območja takrat tropsko podnebje.

Primer rekonstrukcije temperature tropske morske vode za Indijski ocean in zahodni Pacifik na podlagi podatkov o koralah za obdobje od 1600 do 2000 (črtice na spodnji osi označujejo 50-letne odseke)

Dolgoročni razvoj temperature morske vode v Tihem oceanu v zadnjih 65 milijonih let v obliki odstopanja od trenutne temperature vode (enakovredno 0 °C v zgornjem levem kotu). Glede na časovno lestvico (navpično os) v milijonih let padec temperature v ledenih dobah (ki je bil poleg tega po nekaterih študijah bistveno manjši v Pacifiku kot v Atlantiku) izgine zaradi višjih temperatur vode v medledeniških obdobjih

Za določitev temperature vode v veliko bolj oddaljeni preteklosti lahko uporabimo podatke z morskega dna. Vsako leto se na njih po vsem svetu nakopičijo milijarde ton sedimentov (prah, minerali, organske snovi in majhni mikrofosili), ki zajamejo določene sledi podnebja tistega časa. Časovni okvir, ki nam omogoča rekonstrukcijo zgodovinskega razvoja z uporabo sedimentov, se giblje od tisoč do milijonov let. Razmeroma pogoste so podnebne rekonstrukcije, ki temeljijo na lastnostih planktona, znanih kot foraminifere, ki obstajajo na našem planetu že od paleozoika. To so majhni mehkužci, katerih pogosto zelo dekorativne lupine so izdelane iz kalcijevega karbonata. Uporabljajo pa se tudi drugi organizmi. Njihove lupine vsebujejo npr. izotope kisika 16O in 18O, katerih razmerje je odvisno od temperature v času nastajanja lupin. Poleg te lastnosti se upoštevajo tudi drugi parametri (včasih imenovani paleotermometri), kot so razmerje med magnezijem in kalcijem, tetraetrski indeks 86 ogljikov (TEX86) ali razmerje alkenonov (nenasičeni metil in etil n-ketoni z dolgo verigo). To so v bistvu geokemični podatki, ki imajo skoraj globalno porazdelitev.

Jasno je, da dlje kot gremo v zgodovino, večja je negotovost podatkov iz posredniških virov, katerih povezava s podnebjem pogosto sploh ni preprosta in neposredna. Zato je priporočljivo uporabiti več nadomestnih virov podatkov za rekonstrukcijo razvoja temperature morske vode in nato rezultate skrbno umeriti. Več kot je teh posrednih podatkov na voljo, bolj robustna bo dobljena temperaturna serija morske vode.

Lupine mrtvih foraminiferjev, zajete z elektronskim mikroskopom

Za slovo od meteorološke zime se bo polarni vrtinec spet okrepil

Kot sem zapisal v svojem prvem zapisu, na našo zimo vplivajo trije dejavniki ENSO, moč polarnega vrtinca in MJO. Trenutno imamo v območju 3.4 šibko La Nino glede na SOI, ki je v zadnjih dneh po dolgem času postavil pozitiven, lahko ugotavljamo, da se morje v delu Tihega oceana spet počasi segreva. Je to morda znak konec La Nine?

Graf prikazuje verjetnosti različnih ENSO pogojev, ki jih je izdal urad NOAA CPC iz januarja 2025

Po grafu se vidi, da bomo pomladi verjetno že v nevtralnih pogojih, ki imajo zmerno do visoko verjetnost v večini sezone, s poudarkom v AMJ (april-maj-junij) in MJJ (maj-junij-julij). Nevtralni pogoji ENSO običajno pomenijo, da ni močnega vpliva niti El Niña niti La Niñe na globalne vremenske vzorce. Za Evropo to pomeni, da ni pričakovati ekstremnih vremenskih pojavov, povezanih z ENSO, kot so suše ali obilne padavine, ki jih lahko povzročita El Niño ali La Niña. Vendar pa to ne pomeni, da bo vreme povsem stabilno. Nevtralni pogoji ENSO lahko omogočijo bolj “normalne” sezonske vzorce, vendar je vreme še vedno pod vplivom drugih globalnih in regionalnih klimatskih dejavnikov. Polarni vrtinec torej ni oslabel dovolj, da bi se razcepil na dva dela. Od danes naprej pa se bo spet krepil in verjetno bo to zadnja krepitev pred dokončnim slabljenjem. Treba je vedeti, da ni več daleč od t.i final warminga. V pomladnem času zaradi naraščajoče količine sončne svetlobe in segrevanja polarne stratosfere vrtinec razpade. Datum prehoda se spreminja iz leta v leto, med letoma 1958 in 2019 se je končno segrevanje zgodilo med 5. marcem in 13. majem. V letih z nenadnimi stratosferskimi segrevanji se končno segrevanje običajno zgodi pozneje.

Graf prikazuje povprečno zonalno hitrost vetra na nadmorski višini 10 hPa za 60° severne zemljepisne širine

Kot je videti na grafu, je pričakovati močan vrtinec v zadnji februarski dekadi. To pomeni, da lahko pričakujemo povečan zonalni tok nad Evropo, ki krepi polarni jetni tok, ki postane hitrejši in bolj linearen. Z okrepljenim jetnim tokom je manj valovitosti v atmosferi, kar pomeni manjši prenos hladnega zraka proti jugu in toplega zraka proti severu.

Krepitev polarnega vrtinca se odlično vidi na NAO indeksu, ki gre proti pozitivnim vrednostim

Polarni vrtinec bo proti koncu obdobja postopno slabel. Razlog je v ponovnem segrevanjem v zgornjih plasteh atmosfere, točneje na višini 10mb(približno 30km nad zemeljskim površjem). Segrevanje povzroči spremembo v dinamiki zračnih mas, kjer se energija iz troposfere prenaša v stratosfero, kar moti stabilnost vrtinca. Segrevanje bo zelo podobno tistemu v začetku januarja, ko smo videli segrevanje nad Kanado, tudi tokrat ga je videti na podobnem mestu. Takrat smo imeli kar dinamično vreme s pogostimi prehodi vremenskih front in toplo vreme zaradi vetrovnega vremena. Vsako tako segrevanje da nekoliko drugačno dogajanje v troposferi in ni nujno, da bo vreme postalo v začetku marca spet bolj dinamično.

Na višini 10mb je v začetku marca videti segrevanje nad Kanado

Začenja se obdobje suhega in stabilnega vremena

Včerajšnje sneženje v večjem delu Slovenije je bilo kar po pričakovanjih. Za nabiranje snežne odeje je bilo nekoliko pretoplo, če bi bilo tisti 2 stopinji hladneje, kot se večkrat omenja, bi bilo povsem drugače. Od danes se začenja precej dolgočasno vreme za tiste, ki ga napovedujemo. Od severa se nad nas krepi območje visokega zračnega pritiska, hkrati pa se od severovzhoda proti Sloveniji spušča polarni zrak. Do sredine prihodnjega tedna bo še precej hladno, ponekod bodo tudi ledeni dnevi.

Animacija(klikni sliko) krepitve območje visokega zračnega pritiska in spust polarnega zraka iz severovzhoda

Najhladnejši bo nad nami v ponedeljek, ko se bo temperatura na 850mb(1500m) spustila vse do -12 °C.

Jutri bo pretežno oblačno, jutro bo mrzlo. Pihal bo šibak vzhodni veter, na Primorskem bo pihala šibka burja, najvišje temperature bodo med -1 °C in 2 °C, na Primorskem do 9 °C.

V ponedeljek bo na Primorskem večinoma sončno, drugod pretežno oblačno. Pihal bo šibak vzhodni veter, na Primorskem bo pihala šibka burja, najvišje temperature bodo med -1 °C in 2 °C, na Primorskem do 9 °C.

Ko bo veter oslabel v torek in sredo zjutraj, bodo najnižje temperature ponekod tudi pod -10 °C, v mraziščih, kot je Mrzla Komna, pa verjetno tudi do okoli -30 °C.

V torek bo največ sončnega vremena na Primorskem, po mrzlem jutru bo drugod občasno nekoliko več spremenljive oblačnosti. Pihal bo šibak vzhodni veter, na Primorskem šibka burja, najvišje temperature bodo med -1 °C in 4 °C, na Primorskem do 10 °C.

Osončenost pa ne bo povsod enaka, še največ sonca bo na Primorskem, drugod pa bo precej več spremenljive oblačnosti.

Osončenost se bo izmenjavala, največ sonca pričakujemo na Primorskem

V sredo bo večinoma sončno z mrzlim jutrom, na Primorskem bo pihala šibka burja, najvišje temperature bodo med -1 °C in 4 °C, na Primorskem do 10 °C.

V četrtek bo večinoma sončn in nekoliko topleje, najvišje temperature bodo med 2 °C in 6 °C, na Primorskem do 12 °C.

Po skupinskem izračunu evropskega modela se bo ob koncu naslednjega tedna anticiklon okrepil ponovno nad Skandinavijo. Kombinacija NAO+ in blokade prinašajo še naprej večinoma suho vreme, postopno pa bo verjetno vpliv atlantskih motenj večji zaradi že omenjenega segrevanja v stratosferi in slabljenja zonalnih vetrov. Vendar je še predaleč za resno napoved.