Neverjetne makro fotografije snežink razkrivajo drobne kristale v vsej njihovi popolnosti.
Avtorica: Ivana Cvetko Tratnik
Snežinka se rodi visoko v oblaku, kjer je zrak dovolj hladen, da se vodna para začne spreminjati v led. Led ima naravno šestkotno zgradbo, zato kristal začne rasti v šest smeri. Zaradi te heksagonalne strukture imajo skoraj vse snežinke šest krakov. Pot od oblaka do tal pa je dolga in polna sprememb. Snežinka potuje skozi različne plasti zraka, kjer se temperatura in vlaga nenehno spreminjata. Vsak tak prehod vpliva na rast kristala. Včasih se kraki razvijejo v tanke iglice, drugič nastanejo čudoviti razvejani vzorci, ki spominjajo na drobna ledena drevesa. V bolj vlažnem zraku snežinka raste hitreje in je bolj razvejana, v suhem in hladnejšem pa bolj kompaktna in enostavna.
Zanimivo je, da se vsi kraki iste snežinke večinoma razvijajo podobno, ker so izpostavljeni zelo podobnim pogojem. A hkrati se razmere med padanjem nenehno spreminjajo, zato je zelo malo verjetno, da bi v naravi našli dve popolnoma enaki snežinki. Pogosto slišimo trditev, da je vsaka snežinka edinstvena — in čeprav se teoretično lahko kakšna ponovi, je možnost za to skoraj nična.
Ko snežinka končno doseže tla, lahko po njenem videzu razberemo tudi, kakšne razmere so prevladovale med padanjem. Pri nekoliko toplejših temperaturah in visoki vlagi dobimo bolj “mokri”, lepljivi sneg, ki je idealen za snežake. Ob zelo nizkih temperaturah pa se oblikuje suh, prašen sneg, ki škripa pod nogami in ga veter zlahka premešča.
Vsaka snežinka je droben naravni kristal — rezultat popolne kombinacije fizike, mraza in vodne pare. In prav zato so zimske pokrajine videti tako čarobne: sestavljene so iz milijard majhnih ledenih mojstrovin, ki se nikoli več ne ponovijo.