Polarni vrtinec v fazi razcepa – kaj sledi v nadaljevanju zime?

9. februarja, 2026

V stratosferi nad severno poloblo se v drugi polovici februarja vzpostavljajo razmere, ki zelo jasno nakazujejo razvoj stratosferskega segrevanja tipa razcep polarnega vrtinca. Analiza polja zonalnega vetra na ravni 10 hPa kaže izrazit in vztrajen trend slabljenja zahodnega toka, pri čemer ansambelske napovedi v povprečju približujejo vrednosti ničelni izolini, del scenarijev pa kaže tudi prehod v negativne vrednosti. Takšen razvoj predstavlja ključen dinamični pogoj za nastanek večjega stratosferskega segrevanja.

Polja geopotencialne višine in temperature na ravni 10 hPa potrjujejo razgradnjo klasične, skoraj krožno simetrične strukture polarnega vrtinca. Viden je izrazit vdor toplega zraka proti polarnim širinam ter razcepitev območja nizkega geopotenciala na dva ločena centra, enega nad Severno Ameriko in drugega nad Evrazijo. Takšna konfiguracija je značilna za razcep polarnega vrtinca in ne zgolj za njegov horizontalni premik, kar dodatno potrjuje izrazita prisotnost planetarnega vala drugega reda. Povečana wave-2 aktivnost deluje destruktivno na stabilnost vrtinca, saj z dvostranskim pritiskom povzroča njegovo deformacijo in končno delitev, kar je tipičen mehanizem za razvoj močnejših, t. i. major SSW dogodkov.

Karta vetra na 10 hPa sama po sebi še ne odraža razcepa polarnega vrtinca, vendar v kombinaciji z geopotencialnimi in temperaturnimi polji kaže na prehodno fazo, v kateri se razcep vzpostavlja, medtem ko zonalni tok še ni v celoti razpadel.

V troposferi se v istem obdobju neposreden odziv na dogajanje v stratosferi za zdaj še ne vzpostavlja. Napovedi severnoatlantske oscilacije v kratkoročnem obdobju kažejo prehod v rahlo pozitivne vrednosti, kar pomeni prevlado bolj zonalne, atlantsko usmerjene cirkulacije. Takšen razvoj ni v nasprotju s potekom stratosferskega segrevanja, saj se vpliv stratosferskih procesov na nižje plasti atmosfere praviloma uveljavlja z izrazitim časovnim zamikom, pogosto v razponu desetih do dvajsetih dni. Trenutna faza Madden-Julianove oscilacije dodatno podpira takšno sliko, saj ostaja razmeroma šibka in umeščena v faze, ki v povprečju ne favorizirajo vzpostavitve blokadnih vzorcev nad severnim Atlantikom.

Ansambelska napoved MJO (RMM) kaže razmeroma šibko amplitudo in veliko razpršenost, kar pomeni omejen in neenoten vpliv na srednje širinsko cirkulacijo.

To potrjuje tudi sinoptična slika v spodnjih plasteh ozračja sredi februarja. Nad severnim Atlantikom vztraja izrazita ciklonska aktivnost z globokimi cikloni in gosto razporejenimi izobarami, kar kaže na še vedno razmeroma močan zahodni tok. Nad severno in severovzhodno Evropo je prisoten obsežen rezervoar hladne kontinentalne zračne mase, vendar brez vzpostavljene blokade, ki bi učinkovito omejila atlantski vpliv. Nad srednjo Evropo, vključno z območjem Alp, prevladuje prehodno območje med atlantskimi in kontinentalnimi vplivi, brez trajnejših anticiklonalnih struktur v višjih geografskih širinah. Takšna razporeditev potrjuje, da je troposfera v tem času še vedno vodena predvsem z notranjo dinamiko in da stratosferski signal še ni prodrl v nižje plasti.

Zonalni veter na 10 hPa (60°N): ansambelska napoved kaže izrazito slabljenje zahodnega toka in povečano verjetnost prehoda v negativne vrednosti v drugi polovici februarja.

Če se bo stratosferski razcep polarnega vrtinca v nadaljevanju uspešno prenesel navzdol, se lahko proti koncu februarja ali v marcu poveča verjetnost postopnega prehoda v bolj meridionalne cirkulacijske vzorce. V takšnih primerih se vpliv najprej odrazi v hemisferskih kazalnikih, zlasti v arktični oscilaciji, šele nato pa v regionalnih vzorcih, kot je severnoatlantska oscilacija (nao indeks). Prostorska porazdelitev učinkov ostaja odprta in bo odvisna od nadaljnjega razvoja sinoptičnih razmer, zlasti od lege in obstojnosti morebitnih blokad v višjih zemljepisnih širinah.

Celotna analiza trenutnih napovednih polj tako kaže na zelo verjeten pojav stratosferskega segrevanja tipa razcep polarnega vrtinca, pri čemer bo morebitni vpliv na vreme v Evropi in širši regiji v nadaljevanju meteorološke zime pogojen z učinkovitostjo in časovnim potekom prenosa stratosferskega signala v troposfero.

Temperaturna anomalija in geopotencialna višina na 10 hPa kažeta izrazit vdor toplega zraka proti polu ter razgradnjo simetrične strukture polarnega vrtinca, značilno za fazo razvoja stratosferskega segrevanja.

Kaj to pomeni za Slovenijo in regijo?

V kontekstu Slovenije in širše srednje ter jugovzhodne Evrope trenutni razvoj v stratosferi za zdaj še ne pomeni neposrednega ali hitrega prehoda v izrazitejši zimski vremenski režim. Sinoptična slika v troposferi ostaja v tem obdobju pretežno pod vplivom zahodnega do jugozahodnega toka, pri čemer se Slovenija nahaja na prehodnem območju med atlantskimi vplivi in občasnimi vdori hladnejšega zraka s severa ali severovzhoda. Eden od takih vdorov hladnega zraka nas bo dosegel v nedeljo zvečer – v ponedeljek zjutraj se bo živo srebro ponekod spustilo pod -5°C. Odsotnost vzpostavljene blokade v višjih geografskih širinah pomeni, da hladnejše zračne mase za zdaj ostajajo omejene predvsem na severno in severovzhodno Evropo, njihov vpliv na območje Alp pa je prehoden in časovno omejen.

Če se bo razcep polarnega vrtinca v nadaljevanju uspešno prenesel v nižje plasti atmosfere, se lahko v poznem februarju ali v marcu poveča verjetnost večje spremenljivosti vremena tudi nad Slovenijo. Takšen razvoj bi se lahko odrazil v pogostejših meridionalnih tokovih, večjih temperaturnih nihanjih ter občasnih hladnejših epizodah, zlasti ob morebitni vzpostavitvi blokad nad severno ali severozahodno Evropo. Vendar pa prostorska razporeditev teh učinkov v tej fazi ostaja odprta in ne omogoča zanesljive regionalne napovedi, saj je odziv srednjih zemljepisnih širin močno odvisen od lege in obstojnosti sinoptičnih vzorcev po zaključku stratosferskega dogodka.