Nova raziskava NOAA: Zalivski tok se je po letu 2014 občutno okrepil
Nova raziskava ameriške agencije NOAA razkriva, da se je Zalivski tok po letu 2014 pomaknil severneje, postal stabilnejši in se občutno pospešil. Toda raziskovalci opozarjajo, da to še ne pomeni krepitve celotnega atlantskega oceanskega kroženja oziroma sistema AMOC. Zalivski tok je eden najhitrejših oceanskih tokov na svetu. Ob vzhodni obali ZDA prenaša ogromne količine tople vode iz tropskih predelov proti severnemu Atlantiku ter pomembno vpliva na vreme in podnebje okoliških območij.
Raziskovalci NOAA in Univerze v Miamiju so analizirali 31 let neprekinjenih satelitskih meritev, zbranih med letoma 1993 in 2023. Ugotovili so, da je bil Zalivski tok med letoma 2005 in 2014 razmeroma šibek. Njegova pot se je pomikala južneje, tok pa je postajal vse bolj nestabilen in izraziteje vijugal.
Okoli leta 2014 je prišlo do preobrata. Zalivski tok se je pomaknil severneje, postal stabilnejši in se začel hitro krepiti. Okrepljeno stanje je po podatkih raziskave vztrajalo najmanj do konca opazovanega obdobja leta 2023.
Ilustrativna 3D-primerjava Zalivskega toka med šibkejšim obdobjem 2005–2014 in močnejšim obdobjem 2016–2023. Po letu 2014 se je tok okrepil, pomaknil severneje ter postal stabilnejši in manj vijugast. Puščice prikazujejo smer toka, barve pa ponazarjajo njegovo hitrost. Vir podatkov: NOAA; grafična ponazoritev: Neurje.si.
Pomembno vlogo so imeli vetrovi
Spremembe naj bi bile povezane predvsem z obsežnimi vzorci vetrov nad subtropskim severnim Atlantikom. Ti so okrepili subtropski oceanski vrtinec, katerega zahodni rob predstavlja Zalivski tok. Na hitrost toka vplivata tudi severnoatlantska oscilacija oziroma NAO in vzhodnoatlantski vzorec. Spremembe v ozračju lahko tako z nekajletnim zamikom vplivajo na položaj in hitrost Zalivskega toka.
Najizrazitejšo okrepitev so raziskovalci zaznali v delu toka, ki se po ločitvi od ameriške obale nadaljuje kot razmeroma prost oceanski tok. Njegov zgornji oziroma površinski del je bil med letoma 2016 in 2023 v povprečju približno 0,14 metra na sekundo hitrejši od dolgoletnega povprečja.
Možen vpliv na vreme v Evropi
Močnejši Zalivski tok lahko proti severu prenaša več tople vode. To lahko prispeva k segrevanju zgornjih plasti oceana in večjemu sproščanju toplote v ozračje. Spremembe njegove hitrosti in položaja lahko vplivajo na temperaturne razlike nad severnim Atlantikom, razvoj ciklonov, potek vremenskih motenj, morsko gladino ob vzhodni obali ZDA ter morske ekosisteme.
Močnejše stanje Zalivskega toka je na splošno povezano z milejšimi in bolj namočenimi zimami v zahodni Evropi, šibkejše stanje pa s hladnejšimi in bolj suhimi zimami. Vendar izsledki raziskave ne predstavljajo neposredne napovedi za prihodnjo zimo.
Zalivski tok ni enako kot AMOC
Raziskovalci posebej poudarjajo, da ugotovljene okrepitve Zalivskega toka ni mogoče neposredno prenesti na celoten sistem AMOC – atlantsko meridionalno kroženje.
Zalivski tok je le eden od delov tega obsežnega sistema površinskih in globokomorskih tokov. Njegove posamezne veje se lahko na spremembe vetrov, temperature in slanosti odzivajo različno. Zato se lahko določen površinski del Zalivskega toka v posameznem desetletju krepi, medtem ko dolgoročne podnebne projekcije še vedno kažejo možnost slabljenja celotnega sistema AMOC.
Nova raziskava tako ne zavrača opozoril glede prihodnjega slabljenja AMOC. Kaže predvsem, da je dogajanje v Atlantiku precej bolj zapleteno od preproste zgodbe o neprekinjenem slabljenju Zalivskega toka.
Vir: NOAA/AOML in izvirna raziskava v Geophysical Research Letters
