Amazonski pragozd se sooča z resno krizo, saj so suše in požari v letu 2024 močno pospešili njegovo degradacijo. Gozd, ki je bil nekoč dobro zaščiten zaradi visoke vlažnosti in pogostih padavin, se sedaj sooča z izzivi zaradi ekstremne suše in vročinskih valov, ki so regijo zajeli v letih 2023 in 2024, presega pa jih le suša iz let 2010, 2015 in 2016. Zaradi teh ekstremnih vremenskih razmer se ravnovesje v regiji podira, saj je zaradi zmanjšanja vodnih virov in vlage v tleh vegetacija vse bolj pod stresom, kar povečuje tveganje za požare.
Stanje pragozda še dodatno poslabšujejo dejavniki, kot so krčenje gozdov, fragmentacija, selektivna sečnja in pretekli požari, ki so privedli do stanja, kjer je gozd vse bolj ranljiv za prihodnje požare. Tako zaskrbljujoče stanje vodi v negativne povratne zanke, kjer povečano umiranje dreves ustvarja več goriva za požare, česar ne pripomore upočasnitev degradacije območij.
V Amazoniji strela le redko sproži požar, zato jih večinoma povzroči človeška dejavnost. Posledice gozdnih požarov so večplastne, neposredno škodujejo rastlinam in živalim, vplivajo na celovitost nekoč nedotaknjenih gozdov ter povzročajo dodatno škodo že tako degradiranim območjem. Degradacija, ki jo povzročajo požari, spodkopava celovitost gozda, ne da bi nujno vodila do njegovega propada. Degradirani gozdovi se na prvi pogled zdijo nedotaknjeni, vendar izgubljajo pomemben del svoje biomase in ekoloških funkcij. Gostota nadzemne biomase se zmanjšuje v primerjavi z nedotaknjenimi gozdovi, ki sproščajo pomembne količine toplogrednih plinov in pospešujejo globalno segrevanje.

Velikost območja motenega gozda v panamazonski regiji, pri čemer je del povezan z krčenjem gozdov (sivo) in degradacijo (majhno območje oranžno, veliko območje temno rdeče), rdeča krivulja označuje velikost požganega območja
S hitro naraščajočo grožnjo gozdnih požarov v Amazoniji postaja njihovo pravočasno in natančno zaznavanje bistvenega pomena. Satelitski podatki omogočajo zaznavanje in razvrščanje gozdnih motenj, pri čemer te delimo na krčenje in degradacijo. Degradacija se lahko nadalje razvrsti v manjše (zaradi selektivne sečnje in izkopavanja z vetrom) in večje površine (zaradi požarov in suš). Nedavna študija je pokazala, da se je med letoma 2023 in 2024 območje gozdnih motenj dramatično povečalo za več kot 150 %, kar predstavlja najvišje vrednosti v zadnjih dvajsetih letih, doseženo na 6,64 milijona hektarjev. Skupna degradacija gozdov daleč presega učinke krčenja, saj so degradirana območja dosegla 3,31 milijona hektarjev, kar predstavlja izjemno rast za 1077 % v primerjavi s povprečjem za obdobje 2019–2023.

Zemljevid Pan-Amazonije, ki prikazuje novo odkrita območja obsežne degradacije gozdov v letu 2024 (rdeče), predvsem zaradi požarov, grafi, ki dokumentirajo triletni razvoj krčenja in degradacije
V preteklem letu je Brazilija doživela najhujšo degradacijo gozdov v Pan-Amazoniji, kar predstavlja 50 % celotne regije. Bolivija je beležila najvišji relativni delež, saj je tam zgorelo 9 % ohranjenega gozda. Prav tako se je v letu 2024 povečalo število gozdnih požarov tudi v prej manj prizadetih območjih, kot sta Gvajanski ščit in Venezuela, kjer je degradacija znatno presegla prejšnje petletno povprečje, in sicer za 6- in 19-krat.
Degradirani gozdovi so v preteklem letu sprostili okoli 800 milijonov ton CO2 ekvivalenta zaradi požarov, kar je približno sedemkrat več kot letna povprečja v preteklih dveh letih. Brazilija je bila največji prispevalec, saj je odgovarjala za 61 % teh emisij, medtem ko je Bolivija prispevala 32 %. Emisije, ki so posledica krčenja gozdov, so se zmanjšale z 1044 milijonov ton leta 2022 na 625 milijonov ton CO2 ekvivalenta leta 2024. Izpusti zaradi požarov, povezanih z degradacijo in ne krčenjem gozdov, so prvič postali glavni vir izpustov ogljika.
Obsežna degradacija gozdov v Pan-Amazoniji spreminja sestavo gozdnih ekosistemov, saj amazonske vrste težko prenesejo požare, kar prispeva k dolgotrajni visoki stopnji umiranja dreves. Tako lahko prizadeti gozdovi postanejo neto vir ogljikovih izpustov tudi do sedem let po požaru ali dlje. Degradacija gozdnih površin lahko privede tudi do trajnih sprememb v padavinskih vzorcih, kar pomeni intenzivnejše suše na južnih, vzhodnih in severnih delih Amazonije. To poudarja nujnost nenehnega spremljanja ter potrebo po hitrih in aktivnih spremembah v gozdni politiki. Če se trenutne smernice nadaljujejo, bo Amazonski pragozd dosegel točko, ki bo nepopravljivo poškodovala ekosistem in ogrozila globalno podnebno stabilnost.
Če bi Amazonski pragozd presegel svoj prelomnice (tipping point) in začel resno vplivati na globalno podnebje, bi se sprožila veriga dogodkov, ki bi trajno spremenila planet.
Amazonski gozd, ki danes še vedno vsako leto absorbira nekaj sto milijonov ton CO₂, bi se postopoma sprevrgel v neto vir ogljikovih izpustov. Namesto da bi deloval kot največji zemeljski ponor ogljika, bi začel v ozračje sproščati milijarde ton CO₂, shranjenega v njegovi biomasi in tleh – po nekaterih ocenah celo do 200 milijard ton, če bi velik del gozda propadel. To bi pomenilo dodaten skok globalnega segrevanja za 0,2–0,5 °C še v tem stoletju, tudi če bi uspeli povsod drugod doseči ničelne izpuste.
Hkrati bi se porušil eden ključnih mehanizmov, ki uravnava podnebje Južne Amerike in širše. Amazonski gozd deluje kot ogromna biološka črpalka, ki vsako leto v ozračje izhlapi okrog 8 trilijonov litrov vode – to je več kot celotni pretok reke Amazonke. Ta vlaga potuje z vetrom proti jugu in jugovzhodu, kjer napaja padavine v Braziliji, Paragvaju, Urugvaju in Argentini, vključno z najpomembnejšimi kmetijskimi območji na svetu (npr. soja in govedoreja v Mato Grossu, pampa v Argentini). Če bi gozd izgubil sposobnost recikliranja te vlage, bi se južna in jugovzhodna Amazonija ter sosednje države soočile s kroničnimi sušami, podobnimi tistim, ki jih že danes poznamo kot „sušna koridorja“, le da bi postale stalne. Pridelek soje v Braziliji bi lahko padel za 20–40 %, kar bi sprožilo svetovno krizo cen hrane.
Globalni vpliv na padavine bi bil še bolj dramatičen. Amazonska vlaga vpliva na monsunske sisteme v Zahodni Afriki, na količino padavin v Srednji Ameriki in celo na vzorce El Niña/La Niña v Tihem oceanu. Propad gozda bi okrepil ekstremne vremenske dogodke po vsem planetu – močnejše suše v podsaharski Afriki, neurja v Karibih, poplave v jugovzhodni Aziji.
Najhujše pa je, da bi se sprožile samovzdržne povratne zanke. Manj dreves pomeni manj vlage v zraku, manj vlage pomeni manj dežja, manj dežja pomeni več požarov in odmiranja dreves – in krog se zapre. Ko bi enkrat presegli točko preloma (po trenutnih ocenah nekje med 20 % in 40 % izgube gozdne površine, odvisno od regije), bi se proces nadaljeval tudi brez nadaljnjega krčenja s strani človeka. Velik del Amazonije bi se v nekaj desetletjih spremenil v degradirano savano ali redkolesje, podobno cerradu, ki zadrži le 10–20 % prvotne biomase in skoraj nič sposobnosti shranjevanja ogljika.
Posledica bi bila izguba več kot polovice vseh kopenskih vrst na Zemlji, ki živijo v Amazoniji, uničenje kultur domorodnih narodov, ki so od gozda odvisni za preživetje, in nenadomestljiva izguba genetske in zdravilne raznolikosti. Globalno podnebje bi postalo manj predvidljivo, ekstremnejše in težje obvladljivo – tudi če bi ljudje takoj ustavili vse ostale izpuste.
Skratka: če Amazonski pragozd pade, ne pade samo on. S seboj potegne stabilnost svetovnega podnebnega sistema, varnost hrane za milijarde ljudi in možnost, da še vedno dosežemo cilje pariškega sporazuma. In vse to se lahko zgodi že v naslednjih 20–30 letih, če se sedanji trendi požarov, suš in degradacije ne ustavijo takoj.
Bliža se prvi zimski mesec december. Kmalu bomo potegnili črto pod november, tisti ki je gledal analogna leta in upošteval parametra enso in qbo je odlično zadel za območje Srednje Evrope, tako v oktobru kot novembru. Sezonska napoved evropskega modela je spet zgrešila in letos ima trenutno 5 zadetih od 11, ko se je približno skladala z dejanskim stanjem. To ni nič novega; sezonski evropski model je dokaj verodostojen za globalne trende, ampak za regionalne signale v Evropi pogosto podcenjujejo variabilnost, ker ansambelsko povprečje vse preveč “zmeša v povprečje” in s tem zamaskira ostre regionalne signale. Nazadnja sta bila La Nina in qbo east tega tisočletja v letih 2021, 2011 in 2007 in letos 2025. In v vseh letih so bili torej v Ljubljani oktober in november hladnejša. Več o tem pa v naslednjem zapisu.
Kaj se dogaja v stratosferi? Najbolj pomembno je da bo Canadian warming razpadel po 7.decembru. Ta proces se že začenja s postopnim povečevanjem zonalnih vetrov na višini 10mb. Stratosferski polarni vrtinec se vrača proti Arktiki in se krepi.
Vendar ta padec je verjetno vzrok vala 2 v srednji troposferi na višini 30mb, ki nastane kot posledica prenosa energije iz troposfere preko vertikalnih Rossbyjevih valov pretaka navzgor in aktivno ruši stratosferski polarni vrtinec.
To je neposreden dokaz, da se bodo verjetno troposferski valovi zelo učinkovito širili v stratosfero in tam poskušali razbiti polarni vrtinec. To vidimo najlepše na padcu kotnega momenta, skupaj z že jasno vidnim wave-2 vzorcem na 30 hPa in upočasnjevanjem conskih vetrov na 10 hPa je to trenutno najmočnejši signal, da se lahko zonalni vetrovi upočasnijo še bolj kot kaže povprečje. Več o vsem pa v naslednjem zapisu.
Jutri bo sprva večinoma sončno z jutranjo meglo po nižinah, čez dan in popoldne bo oblačnost od zahoda naraščala. Najvišje dnevne temperature bodo med 6 °C in 11 °C, na Primorskem do 13 °C.
Zaenkrat se decembrska vremenska slika ne spreminja bistveno. Nad vzhodno Evropo in Uralom še naprej stoji izjemno močan in obstojen anticiklon – gre za eno tistih klasičnih blokad, ki deluje kot zid in preprečuje, da bi se atlantske motnje dvignile proti severu. Namesto tega se vse motnje in vlaga stekajo po južni poti: čez zahodno Sredozemlje, severni Jadran in Balkan. Po spodnji sliki vidimo da bodo razlike med zahodom in vzhodom Slovenije lahko precej velike. Se bo pa verjetno napoved precej spreminjala napoved iz dneva v dan, kajti višinskih motenj zna biti tudi nekaj in to bo delalo preglavice dežurnim prognostikom pri napovedi. Zato bom pri tokratni napoved zelo kratek.
V ponedeljek bo v zahodni in osrednji Sloveniji večinoma oblačno, na vzhodu bo deloma sončno, ponekod v zahodni in južni Sloveniji bo padla kakšna kaplja dežja. Najvišje temperature bodo med 3 °C in 8 °C, na Primorskem do 13 °C.
V torek bo pretežno oblačno z obdobji sončnega vremena v vzhodni Sloveniji, ponekod bo občasno rahlo deževalo, najvišje temperature bodo med 3 °C in 8 °C, na Primorskem do 13 °C.
Prva od atlantskim motenj bo vplivala na vreme pri nas v ponedeljek, v višinah bodo zapihali zmerni zahodni do jugozahodni vetrovi, kar bo pripeljalo oblačnost zlasti v zahodno in osrednjo Slovenijo, medtem ko bo imel vzhod več sonca. Tak tip vremena bo vztrajal večji del prihodnjega tedna. Nad Sredozemljem se bodo doline s hladnejšim zrakom odcepljale nekoliko južneje, proti severni Afriki, zato se pri nas večjih padavin ne obeta.
V sredo bo pretežno oblačno z manjšimi krajevnimi padavinami in nekoliko hladneje, popoldne bo na Primorskem zapihala šibka burja, najvišje temperature bodo med 1 °C in 6 °C, na Primorskem do 13 °C.

Animacija(klikni sliko), vdorov atlantskih dolin proti obalam na severu Afrike, večjih padavin pri nas ni pričakovati
V četrtek bo pretežno oblačno z manjšimi krajevnimi padavinami, ponekod bo pihal severni veter, na Primorskem šibka burja, najvišje temperature bodo med 0 °C in 5 °C, na Primorskem do 13 °C.
Tudi v drugem decembrskem tednu se vremenska slika bistveno ne bo spreminjala, še manj pa kakšne zimske epizode, vzorec z bolj mokrim zahodom in suhim vzhodom pa se bo najverjetneje nadaljeval vsaj do polovice decembra.

Tudi skupinski izračuni se precej spreminjajo v zadnjih dneh, po AIFS kakšne večje količine padavine do sredine decembra ni pričakovati