Izjemno močna geomagnetna nevihta – severni sij morda spet viden tudi nocoj!

Zemljo je v zadnjih urah dosegla izjemno močna geomagnetna nevihta, ki jo povzročajo močni sunki sončnega vetra, izmet plazme in povečana aktivnost na Soncu. Po podatkih NOAA in drugih svetovnih opazovalnic je planetarni Kp indeks dosegel vrednosti med 8 in 9, kar ustreza geomagnetni nevihti stopnje G4–G5 – eni najmočnejših v zadnjih letih.

Takšna raven aktivnosti pomeni, da je aurora borealis (severni sij) vidna daleč proti jugu, ob ugodnih pogojih tudi nad srednjo Evropo.

Po trenutnih napovedih obstaja velika možnost za pojav severnega sija tudi nocoj, torej v sredo, 12. novembra, predvsem med 18. in 23. uro po lokalnem času.

Najboljše pogoje za opazovanje bodo imeli opazovalci na temnih lokacijah, daleč od mestnih luči, s pogledom proti severnemu obzorju. Če bo nebo jasno, bi lahko bil pojav viden tudi s prostim očesom.

Na povezavi si lahko ogledate vremenske razmere v popoldnevu in zvečer!

Slika prikazuje Planetarni K-indeks (Kp index), ki meri geomagnetno aktivnost – torej, kako močno je Zemljino magnetno polje moteno zaradi sončnega vetra in izbruhov s Sonca. Vir: NOAA

Kaj so geomagnetne nevihte?

Geomagnetna nevihta je motnja v Zemljinem magnetnem polju, ki nastane, ko močan tok sončnega vetra zadane Zemljo. Njeno moč opisuje planetarni Kp indeks, ki se meri od 0 do 9.

• Kp 5–6 pomeni manjšo do zmerno geomagnetno nevihto,

• Kp 7–8 močno nevihto,

• Kp 9 pa izjemno močno nevihto (G5), pri kateri je možno opazovati severni sij tudi več tisoč kilometrov južneje od običajnih območij.

Obstajata dve glavni vrsti sončevih izbruhov:

• Sončni izbruhi (solar flares): Ti so hitri in intenzivni izpusti svetlobe in sevanja, ki lahko trajajo od nekaj minut do več ur.
• Koronalne mase (coronal mass ejections, CME): To so velike količine plazme in magnetnega polja, ki se izpuščajo iz Sončeve atmosfere in lahko potujejo proti Zemlji ter povzročajo geomagnetne nevihte. Sončevi izbruhi lahko vplivajo na satelite, komunikacijske sisteme, električno omrežje in celo povzročijo auroro, znane kot severni in južni sij.

Čas potovanja CME do Zemlje je odvisen od hitrosti izbruha. Pri tipičnih hitrostih:

Počasne CME (približno 250–500 km/s) potrebujejo približno 1 do 3 dni, da dosežejo Zemljo.
Hitre CME (približno 1000–3000 km/s) lahko prispejo v le nekaj urah.

Ta slika prikazuje napoved Kp indeksa iz aplikacije AURORA, in potrjuje, da nas čaka močna geomagnetna aktivnost še naprej. Graf (Forecast) nakazuje, da se močna aktivnost nadaljuje danes čez dan in zvečer.

Severni sij oziroma aurora borealis nastane kot posledica sončevih geomagnetnih neviht, ko električno nabiti delci magnetosfere, v glavnem so to elektroni, lahko tudi protoni (Sončev veter) in nekateri težki ioni (kisik in dušik), pridejo v stik z Zemljinim ozračjem in tam reagirajo ter posledično zasvetijo.

Po zadnjih modelih bo geomagnetna aktivnost ostala povišana še v prihodnjih 24 urah, zato bodo razmere za opazovanje aurore ostale ugodne tudi v noči na četrtek. Če boste severni sij uspeli fotografirati, lahko svoje posnetke delite v komentarjih ali pošljete strani Neurje (mail urednistvo @neurje.si) – z veseljem jih bomo objavili.

Polarni siji imajo lahko različne barve. Šibki polarni siji so navadno bele barve, močnejši pa so lahko rumeno-zelene in rdeče barve.

🔴 Rdeča: Na najvišjih nadmorskih višinah vzburjeni atomski kisik oddaja pri 630 nm (rdeča); nizka koncentracija atomov in manjša občutljivost oči na tej valovni dolžini povzročita, da je ta barva vidna le pri intenzivnejši sončni aktivnosti. Majhno število atomov kisika in njihova postopno padajoča koncentracija je odgovorna za bled videz vrhnjih delov “zaves”. Škrlat in karmin so najpogosteje vidni odtenki rdeče za auroro.

🟢 Zelena: Na nižjih nadmorskih višinah pogostejši trki zavirajo način 630 nm (rdeče): prevladuje emisija 557,7 nm (zeleno). Zaradi precej visoke koncentracije atomarnega kisika in večje občutljivosti oči v zeleni barvi so zeleni siji najpogostejši. Tu vlogo igra vzbujeni molekularni dušik (atomski dušik je redek zaradi visoke stabilnosti molekule N2), saj lahko s trkom prenese energijo na atom kisika, ki jo nato oddaja na zeleni valovni dolžini. (Rdeča in zelena se lahko mešata tudi skupaj, da ustvarita rožnate ali rumene odtenke.) Hitro zmanjšanje koncentracije atomskega kisika pod približno 100 km je odgovorno za nenaden konec spodnjih robov zaves. Tako valovni dolžini 557,7 kot 630,0 nm ustrezata prepovedanim prehodom atomarnega kisika, počasnemu mehanizmu, ki je odgovoren za postopnost (0,7 s oziroma 107 s) gorenja in bledenja.

Avtor naslovne fotografije: Jurica Jurinčić

Severni sij oz. aurora vidna iz naše “baze” – 10.5.2024: