Tipi nevihtnih celic

Poznamo več tipov nevihtnih celic. Najosnovnejša tipa celic sta kratkotrajne enocelične nevihte in dolgotrajne supercelične nevihte. Posamezne nevihte se lahko z medsebojnim vplivanjem in bližine fronte povezujejo tudi v multicelične nevihte, nevihtne linije ali v konvektivne skupke (cluster). Nekatere osnovne značilnosti enoceličnih in superceličnih neviht smo na hitro omenili že v prejšnjem poglavju, v tem pa jih bomo še malo podrobneje predstavili. Posebna pozornost bo v nadaljevanju namenjena predvsem superceličnim nevihtam – kraljicam vseh neviht.

Enocelične nevihte

Enocelične nevihte so kratkotrajne nevihte z življenjsko dobo okoli 1 ure ali celo manj. Take nevihte so pogoste v topli polovici leta in nastanejo ob zadostni pregretosti zraka pri tleh, zato jih imenujemo tudi termične nevihte. Za enocelične nevihte je značilno, da se lahko razvijejo tudi v popolnem brezvetrju in v območju visokega zračnega pritiska, glavni pogoj je le dovolj velika labilnost ozračja. Take nevihte le redko povzročijo večjo škodo saj se območji dviganja in spuščanja zraka pod nevihtnim oblakom prekrivata. Nalivi in toča so sicer možni, vendar bodo padavine hitro ohladile vzgornik in nevihtni oblak se bo sesedel sam vase. Pojavi, ki spremljajo enocelično nevihto, zato hitro oslabijo.

Konceptualni model enocelične nevihtne celice ter primerjava s supercelično nevihto. Od leve proti desni: a) kumulusna faza, b) zrela faza in c) faza odmiranja.

Thomas Rabenhorst, UMBC

Supercelične nevihte

Pri velikem vetrovnem strigu se hitrost in smer vetra z višino občutneje spreminja in tako ima nevihtni oblak nagnjen steber vzgornika. Ob takih pogojih se območji dviganja in spuščanja zraka pod nevihtnim oblakom pogosto ne prekrivata. Tako ima kumulonimbus daljšo življenjsko dobo in se pogosto razvije v supercelično nevihto. Vzgornik v nevihto vedno znova dovaja topel in vlažen zrak, zato se takšna supercelica sama obnavlja, dvigajoči se zrak pa lahko doseže hitrosti več kot 150 km/h. Takšne nevihte lahko proizvedejo močne nalive, debelo točo, močan veter ali nevihtni piš in tudi tornade.

Najbolj nevarno obliko superceličnih neviht predstavlja t.i. »hook echo« (na dopplerjevem radarju viden v obliki kljuke), ki nastane zaradi močnega mezociklona v supercelici (slika 1). Ta začne okoli sebe ovijati padavine in pri tem nastane RFD (rear flank downdraft – zadnji bok vzdolnika), kar pomeni, da rotacija mezociklona del padavin in nevihtnega piša odnese nazaj, v nasprotno smer premikanja nevihte. Takšne nevihte se pojavljajo na Velikih planjavah v ZDA in so nevarne zato, ker padavinske zavese lahko skrijejo močne tornade. Pri takšnih supercelicah se tudi na radarju lahko kljukasta oblika (ki je morebiten znak za tornado) zaradi močnih padavin okolji nje, zamegli.

Hook echo na radarju, vir: www.stormtrack.org

stormchasetn.com

Pred supercelico se naprej, v smer premikanja nevihte ali nekoliko pod kotom, spušča FFD (forward flank downdraft – sprednji bok vzdolnika) in nevihtni piš (ang. downburst).