REPORTAŽA: Lov na nevihte po ZDA, 4. 5.–14. 5. 2019

Jernej Lipovec je strasten ljubitelj ekstremnih vremenskih pojavov in odličen lovec na nevihte, ki ne zamudi nobene potencialno zanimive vremenske situacije. Po Sloveniji in bližnjimi okolici se za nevihtami podi že 10 let, letos pa je naredil korak naprej. Odpotoval je v ZDA, v najbolj vroče območje za razvoj močnih neviht in tornadov, kamor strast do lova na nevihte vleče vsakega navdušenca nad temi pojavi.

V tem prispevku objavljamo njegovo zgodbo iz lova na nevihte po “tornado alley-u”.

3. maj: Dan prihoda

Po okoli 40 urah letov sem pozno popoldan precej izčrpan prispel v Dallas, kjer so me pobrali na letališču. Z ostalimi gosti smo se zbrali v hotelu in se odpravili na spoznavno večerjo ter pregledali modele za naslednji dan. SPC je izdal slight risk za supercelice nekje ob meji med Teksasom in Novo Mehiko, na modelih se je kazalo nekaj diskretnih supercelic, ki bi se sprožile na dryline-u ravno nekje na meji in napredovale proti JV, v zelo lepih vetrovnih in energijskih pogojih. Potencial za tornade je bil majhen, saj bi naj bile baze neviht relativno visoke, tako da smo bolj ciljali na kako izolirano supercelico z lepo strukturo.  
Po večerji smo za lažje spanje ob veliki časovni razliki spili še nekaj piv in se odpravili v hotel. Ponoči je območje Dallasa prešlo nekaj neviht, a je šlo bolj za neorganizirane clustre. 

4. maj: Bonus dan in prva ujeta supercelica

Okoli osme ure zjutraj smo se dobili v hotelu na zajtrku. Ostali gostje so se pritoževali glede zbujanja sredi noči zaradi časovne razlike, sam pa teh težav nisem imel in me je zjutraj pokonci vrgla šele budilka. Verjetno sem bil od vseh letov tako zmatran, da mi tudi tistih 7 ur razlike ni prišlo do živega. Ponovno pregledamo modele in opazimo, da se je naš target area premaknil iz Lubbocka v Teksasu nekako na območje mesta Hobbs (NM).  Malo po deveti uri se odpravimo iz hotela, čaka nas približno 5 ur vožnje. Vmes se ustavimo še na hitrem kosilu. Ob vožnji proti SZ se pokrajina hitro spreminja, iz močno pozidanega, nekoliko gričevnatega in poraščenega območja kmalu pridemo na neskončne ravnice SZ Teksasa. Med vožnjo opazujemo dust devil-e na preoranih poljih, a se zaradi razlik v modelih glede časa proženja neviht ne ustavljamo. Ko prispemo v bližino Nove Mehike opazimo prve rastoče kumuluse. Kmalu prerastejo v tri celice, mi ostanemo na južni, a vseeno držimo določeno distanco, da obdržimo ostali dve v igri. Radar kmalu zazna rotacijo in pred nami je prva supercelica na našem potovanju. 
Ko se nam približa se odpravimo proti jugu, saj kaže znake organiziranja. V bližini mesta Denver city se nam odpre pogled na izjemno LP supercelico s strukturo mezociklona v obliki zvonca, kot iz učbenika. Celica se je premikala precej počasi, tako da smo imeli čas uživati v pogledu.

Ko se nam končno približa se odpravimo še južneje, na poti pa se ustavimo še za minuto ali dve, saj je še dodatno dobila na strukturi, ki je zdaj res fascinantna. 

Obide nas po zahodni strani, mi pa moramo narediti core-punch, da pridemo na pravo stran. V jedru nas sicer tolče toča, ki pa ni prav debela (2-3 cm v premeru), tako da brez težav pridemo skozi. Na drugi strani se odpre pogled na še eno na novo nastalo supercelico, ki jo v objektiv ujamem med vožnjo, saj smo še vedno ciljali na prvotno.

Ko jo prehitimo se ustavimo na enem izmed parkirišč ob cesti in občudujemo strukturo ob sončnem zahodu, vmes pa pokajo CG-jke (cloud to ground strele), a je še presvetlo, da bi jih ulovil. James, ki je imel nameščen lightning trigger je dobil kar nekaj lepih. 

Vmes opazimo proti zahodu še eno izolirano LP supercelico, ki prav tako meče strele iz nevihtnega stebra. Poskušam s konstantnim proženjem in časom zaklopa pol sekunde, a po “nastreljanih” 400 “fotkah” obupam in raje uživam v predstavi. 
Naša prvotna celica je medtem postala »tornado warned«, a kakih konkretnih znižanj baze, iz katerih bi lahko spustila tubo ne opazimo, tako da se po temi odpravimo na večerjo. Vmes ponovno naredimo core punch, toča je zdaj nekoliko debelejša, a še vedno ni težav, je pa kar glasno tolklo. Po večerji se odpravimo v Lubbock (TX), kjer prenočimo v enem izmed hotelov. 

5. maj: Drugi dan, naš največji “bust”

Naš “chase target” za ta dan je bil v neposredni bližini mesta, tako da smo se iz hotela odjavili ob 11. uri in se zapeljali v mesto na kosilo. Okoli 14. ure je bil čas za premik na odprta polja, kjer smo imeli pogled na kipenje na dryline-u proti zahodu. 
Pogoji so bili ta dan bolj ugodni za tornade, v ozračju je bilo več vlage, pa tudi veter pri tleh je bil močnejši. Kmalu so se sprožile 4 nevihte, mi pa smo držali distanco, da vidimo katera bo dominantna. Na radarju je sicer izgledala južna najmočnejša, a tudi brez kakršnekoli organizacije, zato smo se odločili iti na sredinsko, katere baza je izgledala zelo nizko, hkrati pa se je močno okrepila. 

Ko smo bili že cca. 50 km severno od mesta Lubbock je južna celica zadela outflow boundary in v roku 15 minut iz čistega neorganiziranega HP mess-a dobila hook za v učbenike ter v pol ure spustila dva tornada. Najhuje je bilo, da smo praktično ves dan čakali točno na tem območju in bi ju najverjetneje dobili povsem od blizu. Naša celica je medtem razpadla, saj ji je južna pobrala vso energijo iz ozračja. Kasneje smo lovili še nekaj neviht vzhodneje, ki so dale nekaj dvignjenih struktur nad kanjonom in mammatus oblake ob sončnem zahodu, a to ni bilo to. 

Zapeljali smo se v mesto Childress, kjer smo večerjo pojedli v Mcdonaldsu, saj je bila nedelja in so bile vse restavracije zaprte, po večerji pa je sledilo še nekaj piv, da pozabimo na celoten dan. Prenočili smo v enem od hotelov v mestu. 

6. maj

Prejšnji dan zaradi razlik med modeli nismo natančno določili lokacije lova, vedeli pa smo, da bomo morali proti severu. Odločili smo se za JZ Kansas, kjer je obstajala minimalna možnost za kak tornado (SPC je izdal 2 % tornado risk). Na poti smo se ustavili v mestu Shamrock, ki je znano po križanju dveh glavnih cest skozi ZDA, skozi mesto poteka tudi slavna route 66. Fotografirali smo staro bencinsko črpalko v art deco stilu. Med kosilom smo opazili, da je SPC izdal update in povečal tornado risk na 5 % ter izdal enhanced risk za nevihte direktno nad območjem, ki smo ga imeli v mislih, severno od mesta Liberal v Kansasu. Na target area smo prišli nekoliko prehitro, zato smo se ustavili na bencinski črpalki, kjer je bilo vsaj še 50 ostalih lovcev na nevihte, med njimi tudi nekaj znanih obrazov. 
Na črpalki smo opazovali stacionarno konvekcijo ob hladni fronti severno od nas in čakali, da kateri izmed stebrov preraste v kaj konkretnejšega. Hkrati se nam je sistem neviht približeval iz Colorada, katerega nakovalo je kmalu prekrilo tudi nas in povzročilo, da so se stebri začeli podirati. Nekaj močnejših neviht je bilo še cca. 100 km proti SV, a smo ocenili, da so predaleč, saj bi si z lovom na njih pokvarili naslednji dan, ko bi morali biti ponovno precej južneje. 
Po približno dveh urah čakanja smo se odločili, da bo vseeno najbolje, da prestrežemo nevihte, ki so bile približno 80 km zahodneje. Med potjo opazimo, da je ena izmed celic v sistemu prevladala in vase potegnila ostale, ter se močno okrepila, tako da pospešimo proti njej. Ko smo dovolj blizu za nekaj sekund opazimo tudi vrtinec na tleh, a je predaleč, da bi uspeli določiti, če je šlo zgolj za gustnado ali morda za landspout tip tornada. 

Ko prispemo na lokacijo najprej opazim izolirano LP supercelico, pred katero so nastali Kelvin Helmholtzovi oblaki (valovi za prometnimi znaki).

Pokaže se nam tudi precej lepa struktura ob barvah sončnega zahoda, pred njo pa konstantno žgejo razvejane CG-jke (cloud to ground lightnings). Nekaj jih z neprekinjenim proženjem uspem tudi ujeti. Ob nas sta bila še dva kombija z gosti Extreme tornado tours. Prišlo je do komične situacije, ko je vžgala pozitivka nekaj 100 m pred nami v polje, da se je celo videlo kako se je iz polja skadilo, čemer je sledila vsesplošna panika med gosti, ki so ob kričanju v sekundi poskakali v kombije, nekateri so se celo vrgli po tleh. Verjetno je bila pri marsikaterem potrebna menjava spodnjega perila. Mi smo fotografirali še približno 10 minut, vmes smo opazili precej sumljivih znižanj v dežni zavesi. 

Ko nas je začelo prat smo se na hitro prestavili 20 km proti Z, celica pa je medtem šla v nek bow echo segment z orkanskimi sunki vetra in res lepim shelf cloud-om. Ob naslednjem postanku smo tako pofotkali še ta shelf v večernih barvah, osvetljen s pogostimi intracloud in tudi CG razelektritvami. 

Zelo zadovoljni s potekom dneva se odpdravimo proti mestu Liberal na večerjo v Applebees, kjer ponovno srečamo veliko znanih lovcev, nato pa v hotel, da se naspimo pred velikim dnem.

7. maj: Veliki dan

V pričakovanju največjega risk-a našega lova po ZDA sem spal bolj malo in vsakih nekaj ur preverjal modele za popoldan. Mimogrede, ameriški modeli so na povsem drugem nivoju kot naši. Vsi produkti so javno dostopni, resolucija je izjemna, HRRR (high resolution rapid refresh) pa se osvežuje celo vsako uro!
Pričakovano je SPC izdal moderate risk (drugi najvišji na 6-stopenjski lestvici), s 15 % hatched tornado risk-om, kar je pomenilo, da obstaja možnost za več močnejših tornadov, ki bi lahko prepotovali tudi večje razdalje. 
Ob 7. uri smo krenili proti jugu, proti mestu Amarillo v Teksasu, ki naj bi bil naša izhodiščna točka za nadaljnji lov popoldan. Med potjo smo se ustavili, saj se je sprožilo nekaj neviht SZ od mesta Borger, a smo nekako vedeli, da to ne bodo naše celice, saj so nastale za napredujočo fronto. Pričakovano se vse celice združijo v veliko linijo, mi pa gremo proti jugu, kjer so se že sprožile prve supercelice. Ko prispemo pred njih ugotovimo, da bo lov precej zahteven, saj smo na nekoliko gričevnatem območju, nevihte pa so se hitro po nastanku združevale v clustre, kar so sicer modeli tudi nakazovali. Opazujemo nekaj wall cloud-ov, ki ne kažejo neke posebne rotacije, dobi nas tudi toča. Kmalu se na radarju pokaže bolj izolirana supercelica na južnem delu tega clustra in hitro zapeljemo pred njo. Ko prispemo na odprt teren se nam odpre pogled na izjemno hitro rotirajoč mezociklon supercelice, iz katerega se kakšna 2 km pred nami spusti wall cloud.

Območje rotacije se oži in oži in prepričani smo da bo spustila tornado direktno pred nami. Osebno take rotacije wall cloud-a v živo še nisem videl.

Opazimo par vrtinčkov, nato pa kot bi tlesknil s prsti namesto toplega začutimo hladnejši inflow, celica potegne vase hladnejši zrak, izgubi rotacijo in začne razpadati.
Okoli nas je bilo še kar nekaj močnih »tornado warned« supercelic, nam pa je v oči padla izolirana celica v bižini mesta Tulia, vzhodno od nas. Nastala je pred to linijo supercelic in imela zaradi izoliranosti potencial da vase posrka vso župo iz ozračja. Hitro se odločimo za njo, a imamo do tja približno 40 minut vožnje. Kmalu postane tudi ta celica tornado warned, kar samo potrdi našo odločitev. Ko se ji približujemo se vozimo dobesedno v koloni, na njej je bilo vsaj 200-300 avtomobilov z lovci. 
Kmalu opazimo močno znižanje v obliki sklede, pokaže pa se tudi dihjemajoča struktura HP supercelice. 
Med vožnjo iz daljave poslikam velik multivortex wedge tornado. Zaradi oddaljenosti so bili kontrasti nekoliko slabši, tako da sem jih moral precej navit pri obdelavi fotke. Prilagam originalno fotko in izrez.

Parkiramo ob cesti in jo 15 minut fotografiramo, vmes spusti velik funnel, ki ga kasneje potrdijo kot EF2 tornado.

Še radarska slika in naša lokacija (bel krog).

Ekipa v akciji

Poleg tornada in celotne strukture je bila prav fascinantna tudi barva zavese, v kateri je padala toča velikosti tenis žogic. 

Ko se nam je že preveč približala smo hoteli uiti, a so bile naenkrat vse ceste blokirane s strani lovcev, ki so panično obračali svoje avtomobile. V planu imamo narediti core-punch skozi Paulo Duro Canyon, a si kmalu premislimo in obrnemo, saj bi nam taka toča razbila vetrobranska stekla, hkrati pa je bil nekje v zavesi skrit še tornado, ki ga ne bi videli. 
Še ena med begom …

Odločimo se, da jo bomo obšli po drugi strani, a nevihta med vožnjo postane že tako ogromna da nimamo prav nobene možnosti priti okoli, v zavesi pa še vedno spušča tornade. 

Odločimo se, da opustimo lov na njo in krenemo proti vzhodu, kjer se tudi prožijo nove in nove supercelice. Telefoni nam ves čas vibrirajo s tornado warning-i. 
Ker je že skoraj tema in vidimo, da iz enega od stebrov konstantno pokajo pozitivke, se ustavimo in poskušamo še s fotografiranjem strel. Žal mi vse uidejo, dobim pa osvetljen mezociklon ene od novo nastalih supercelic, ki pa ni prav posebno spektakularen.
Ko nas zajame močan naliv s točo zaključimo z lovom in krenemo proti Elk City-ju, kjer imamo namen prenočiti. Ves čas nas spremlja monsunsko zlivanje, vibriranje telefonov z opozorili in občasno poplavljene ceste. Ko prispemo v hotel na televiziji vidimo poročanje v živo iz ene od celic cca 10 km južneje od nas, ki je spustila močan tornado. Poročanja spremljamo ob pitju piva še do okoli 2. ure zjutraj, ko nevarnost tornadov mine pa se zadovoljni odpravimo spat. 

8. maj

Fronta je ponoči napredovala veliko dlje od napovedi, tako da je bilo zjutraj precej hladno in oblačno. Na modelih smo opazili območje konvergence v bližini Shamrock-a. Pogoji so bili sicer marginalni, omejujoč faktor je bila energija, za katero smo vedeli, da bo močno odvisna od dnevnega segrevanja. Ko prispemo na naš target area opazujemo kipenje na konvergenci. Kmalu se iz enega od stebrov spusti majhen funnel, ki ga hitro fotografiramo. Presenečeni smo nad dolgotrajnostjo vrtincov, ki vztrajajo tudi po 10 minut in več, občasno je opaziti tudi po dva skupaj. Dejansko me je zadeva takoj spomnila na trombe ob hrvaški obali. V kolikor bi se zadeva spustila do tal, bi šlo za landspout tip tornada. 

Severno od nas opazimo nekoliko konkretnejši steber, za katerega predvidevamo da bo prerasel v nevihto, zato sklenemo, da ga prehitimo. Dejansko se sproži severno od njega še več neviht, a se zgodi to kar smo predvidevali, energije je bilo premalo, stebri pa niso uspeli dosegati zadovoljive višine in so se sesedali. Opustimo lov na te nevihte in krenemo proti jugu, kjer se je sprožila nova celica z nekaj rotacije. 
Med potjo opazujemo lepo strukturo supercelice, ko se ustavimo pa žal že začne izgubljati organiziranost in postala outflow dominantna.

Nato lovimo še nekaj celic proti zahodu, ena od njih je imela celo lep hook na radarju, a kaj več kot nekaj wall cloud-ov in mavrice na koncu ne ujamemo.

Zapeljemo se do mesta Childress, kjer povečerjamo in prenočimo. 

9. maj: Vožnja na jug in drugi bust

Fronto je potisnilo že daleč proti jugu in naša edina možnost je bila lov na marginalen setup v bližini San Antonia. Na poti se ustavimo v mestu Junction na pristnem Teksaškem kosilu iz žara (za prste obliznit). 
Nadaljujemo vožnjo proti jugu in prispemo v mesto Uvalde, ki je naš target area. Opazimo, da celica skozi katero smo se peljali in je bila takrat le manjša ploha, sedaj trosi 7 cm debelo točo in prihaja proti nam. Ker kmalu oslabi, ponovno krenemo proti jugu, da bi prestregli nevihte, ki potujejo iz Mehike. Težava je, da so ti kraji skoraj že v tropih in je vidljivost res katastrofalna. Osebno take sopare še nisem doživel, skorajda je megla pri 30 stopinjah in več, tako da človek komaj diha. Ker ne vidimo niti kilometer pred sabo se odločimo, da opustimo lov in krenemo nazaj proti San Antoniu. 
Na poti na radarju opazimo izolirano celico v naši bližini, ki ima tudi že lep hook na radarju, tako da se takoj zapeljemo proti njej. Kmalu postane tornado warned, a se, ko smo skoraj že pred njo zaleti v drugo celico in seveda v trenutku oslabi. 
Spet: večerja, pivo, hotel. 

10. maj

Ker se nakazuje miren dan, imamo v planu obisk vesoljskega centra v Hustonu. Žal nam to preprečijo poplavljene ceste, pa tudi vidimo, da bomo morali prej kot slej proti severu, saj se obeta akcija čez 2 dni na severu Teksasa. Odločimo se, da se bomo zapeljali do Oklahoma City-ja, kjer je znan velik klub Cowboys. Po dolgi vožnji prispemo v hotel v OKC okoli 21:30, skočimo na večerjo in nekaj piv, potem pa v klub. Vsekakor izjemno doživetje, klub je ogromen in nabito poln, v njem pa je prostor za rodeo, kjer vsako polno uro kavboji tekmujejo v jahanju živih bikov. 

11. maj

Po poznem zajtrku se odpravimo proti mestu Amarillo, kjer se namestimo v hotelu. Nekaj kilometrov stran je znan Cadillac Ranch, ki je nekakšno pokopališče starih Cadillacov, na katere ljudje rišejo grafite. Celotna scena je precej fotogenična, tako da se kar nekaj časa zadržimo tam. Ovira nas edino blato zaradi nalivov prejšnje dni.

Zvečer se odpravimo v steakhouse na T-bone stejke. Spat se odpravimo zgodaj, saj se obeta zgodnji start proti marginalnemu setupu pri Fort Stockton-u.

12. maj

HRRR je že nekaj zagonov kazal diskretno supercelico pri Fort Stockton-u okoli 15h, ki naj bi ostala izolirana skoraj 4 ure. Ko prispemo na target area se je nevihta že precej organizirala in imela lepo rotacijo. Iz daljave je bilo možno opaziti tudi obsežno znižanje baze. Žal se je kmalu razcepila na tri celice, ki niso več izgledale nič kaj impresivno. 

Zadevo potrdi tudi nov zagon HRRR, ki kaže le še možnost nočnega MCS, kateri bi lahko dal kaj strel. Razočarani se odpeljemo do hotela, pojemo pico in spijemo pivo na dvorišču, na katerem je piknik prostor. Vmes ves čas vohamo nafto, saj je Fort Stockton znan kot naftna prestolnica ZDA. Celotno območje ni nič kaj lepo, le ogromno industrije praktično sredi puščave in črpališča nafte eno zraven drugega. 
Nočni MCS potegne preveč proti SZ in odpravimo se spat, saj smo spili že preveč za kako daljšo vožnjo, pa tudi udari strel niso zelo pogosti. 

13. maj: Zadnja supercelica

Zjutraj smo se po zajtrku zbrali pred hotelom in na hitro fotografirali tarantelo, ki se je priplazila do enega izmed naših avtov. SPC je za ta dan izdal slight risk na dokaj širokem območju, a z 0 % tornado risk-om. Plan je bil, da gremo proti JV in poskusimo priti pred nevihte ter morda dobiti nekaj strukture in strel. Spuščali smo se ob mehiški meji, na eni točki smo bili le okoli 300 m stran. Pokrajina je tu res popolnoma divja, le vsakih nekaj 10 kilometrov naletiš na kako zapuščeno hišo/mestece. Vmes smo se ustavili na Governers’ Landing Bridge in naredili nekaj fotografij mosta. Vmes smo dobili tudi upgrade na 2 % tornado risk- še vedno majhna možnost, ampak vsaj obstaja. 

Po kosilu smo opazovali celice, ki so iz Mehike počasi prihajale proti Teksasu, nekaj od njih je kazalo tudi rotacijo. Odločili smo se za najjužnejšo nevihto. Skrbelo nas je, da bodo nevihte oslabele, ko preidejo iz hribovitega področja nad ravnico, kot se to pogosto dogaja tudi pri nas, a je na srečo celica ohranjala moč. Presenetil nas je tudi podatek, da v jedru nosi 10 cm debelo točo. Iz daljave je bilo opaziti ogromen wall cloud, kar je bilo na nek način tudi frustrirajoče, saj imaš 20-30 km pred sabo celico, ki bi lahko vsak čas spustila tornado in bi rad šel do nje, ampak z najetim avtom ne smeš čez mejo. Malo pred sončnim zahodom se nam celica končno dovolj približa, da jo lahko fotografiramo, viden je mezociklon z lepimi striacijami in shelf cloud pod njim. 

Kmalu je še bližje in pokaže se tudi rotirajoč wall cloud, nekajkrat je bilo celo blizu da spusti tornado. Manjkalo je ponovno malenkost inflow-a. 

Celica nato oslabi, mi pa smo že precej utrujeni in lačni, tako da se prijavimo v hotel v mestu Eagle Pass in gremo na večerjo. Po večerji sledi že tradicionalno pivo ob bazenu, hkrati opazujemo bliskanje proti vzhodu. 

14. maj.: Zadnji dan

To naj bi bil naš zadnji dan lova na nevihte, žal pa ni bilo niti marginalnega risk-a nikjer v bližini oz. na poti proti Dallasu. Tako smo si privoščili malo bolj sproščen dan, z več časa za kosilo, zvečer pa smo skupaj z gosti druge ture pojedli večerjo v bližnji restavraciji. Po večerji sem poskusil opraviti check-in za let proti New York-u naslednji dan in izvedel, da je bil moj let odpovedan. Zgrožen, da mi niso poslali niti email-a, z obvestilom o odpovedi, sem več kot eno uro klical American airlines, a nisem prišel dlje kot do pogovora z robotom. Po več urah “matranja” mi je uspelo rezervirat drug let, ki pa je bil že zgodaj zjutraj, kar je pomenilo, da bo moja pot v Slovenijo trajala približno 56 ur. Z ostalimi smo se nato ponovno dobili ob bazenu in se pogovarjali ob pivu še dolgo v noč. 

Dopust v aleji tornadov bi ocenil s čisto desetko, spoznal sem veliko izjemnih ljudi, s katerimi verjamem da bomo ostali v stiku. Videli smo precej fotogeničnih neviht, izpolnila pa se mi je tudi želja videti svoj prvi tornado. Morda bi si želel še nekaj več akcije v drugi polovici izleta, a bi pred dopustom takoj podpisal to, kar smo dobili. Skupno smo prevozili preko 7000 km, obiskali 4 zvezne države in predelali Teksas po dolgem in počez. Skratka fantastičnih 11 dni v odlični družbi, ki jih toplo priporočam vsakemu ljubitelju neviht. Nekoliko je bolelo edino to, da sem se vračal ravno pred pričetkom novega aktivnega obdobja, ki traja še zdaj. Na srečo sem dobil ponudbo, da se drugo leto vrnem brezplačno kot voznik in del ekipe in to za cel mesec, kar je odhod nekoliko olajšalo. 
O teh 11 dneh bi lahko bilo še veliko napisanega, a bom na tej točki končal.

Hvala za branje in lep pozdrav do naslednje nevihtne akcije, tokrat pri nas. 

Avtor reportaže: Jernej Lipovec

JLphoto