Za pogostost neviht v zadnjem času je potrebno pogledat širše vremensko stanje nad Evropo. Že nekaj časa se večji del Evrope nahaja v območju enakomernega zračnega tlaka, saj so izrazitejši cikloni ter anticikloni precej daleč stran od nas. Nad severovzhodnim Atlantikom in delom zahodne Evrope potujejo in se obnavljajo šibke višinske doline oz. jedra hladnega zraka, kar povzroča nestabilno ozračje zlasti ob njihovem robu v šibkem grebenu nad srednjo Evropo. Močnega anticiklona oz. grebena, ki bi ozračje stabiliziral, ni (azorski anticiklon je neizrazit in se zadržuje zahodno od Iberskega polotoka). Zaradi šibkih blokad nad SV delom Atlantika izrazitejša ciklonska območja potujejo proti vzhodu šele daleč na severu Evrope. V naši bližini tako v višinah ni vetrnega stržena (angl. jet stream), ki bi ciklonska območja premikal nad srednjo Evropo. Trenutno ti višinski zonalni tokovi zraka potekajo nad severno Skandinavijo.
Vremenska slika nad Evropo danes (3. 6. 2018) opoldne. Prikazane so izobare zračnega tlaka na nivoju morske gladine ter vremenske fronte in konvergenčne cone. Vidimo lahko, da se vremenske fronte zadržujejo daleč od naših krajev. Vir: Deutscher Wetterdienst
Anomalije (odstopanja) temperatur 2 m nad tlemi od dolgoletnega povprečja (1981-2010) danes popoldne glede na meteorološki model GFS. Ponekod v južni Skandinaviji se je ogrelo do 30 °C. Vir: www.karstenhaustein.com
Vetrni stržen na višini tlaka 300 hPa (približno 9000 m) danes popoldne po meteorološkem modelu GFS. Vir: meteociel.com
Ker smo že meseca junija, je sončno sevanje močno, zrak pri tleh se precej segreva, kar je v kombinaciji z veliko zračno vlago ob labilnem ozračju recept za vsakodnevno nastajanje neviht. Vlažen in topel zrak pri tleh se zadržuje na širšem območju, saj zaradi enakomernega zračnega tlaka (majhnega gradienta izobar) ni močnejših vetrov, ki bi premešali zračne mase. Nevihte, ki se te dni pojavljajo so termične in večinoma pulznega značaja (enocelične ter večcelične), saj nastajajo v pogojih brez močnejših višinskih vetrov. Njihovo gibanje je zato nepredvidljivo in nima izrazite smeri, lahko pa se nekaj časa obnavljajo nad istim območjem. Posamezne nevihtne celice niso dolgožive in ne prepotujejo večjih razdalj. Nevihte nastajajo večinoma nad kopnim, na konvergenčnih conah (stiki ali stekanje prizemnih vetrov različnih smeri) ter zlasti nad razgibanim površjem (hribovja, gorovja), kjer so mehanizmi za proženje neviht najprimernejši – prisilni dvig ob pobočjih, lokalna konvergenca in nastanek proste konvekcije. Ko se ob dnevnem pregrevanju zraka nad tlemi sprožijo prve nevihte, so mehanizmi za nastajanje naslednjih lahko nekoliko drugačni, saj se te pojavijo na robovih stekanja hladnega vzdolnika obstoječih neviht (angl. outflow boundary). Hladen zrak iz nevihte potuje pri tleh ter spodriva toplejšega, ki se je zato prisiljen dvignit nadenj. Od tu naprej je razvoj neviht enak – ob dvigu se zaradi ohlajanja vodna para kondenzira in zrak preide v območje proste konvekcije, kjer je ob nasičeni adiabati temperatura dvigajočega se zraka ves čas višja od temperature okolice. To povzroča vzgon in nastane vzgornik nevihte.
Konceptualni prikaz (shema) razvoja večcelične nevihte oz. nevihtnega skupka. Zaradi stekanja hladnega zraka pri tleh se na t.i. “gust fronti” pojavljajo novi vzgorniki. Na tak način se večcelična nevihta premika in obnavlja. Vir sheme in dodatna literatura: Department of Meteorology, College of Earth and Mineral Sciences, The Pennsylvania State University
Tako lahko nastanejo skupki enoceličnih neviht oz. večcelične nevihte s precej nepredvidljivim gibanjem. Pravzaprav se nevihte same ne premikajo, ampak stare celice »odmirajo« in na njihovem obrobju nastajajo nove. Tako se sistem neviht navidezno premika v neko smer. Ob lokalno izboljšanih pogojih vetrovnega striženja se lahko, a vendar zelo zelo redko, pojavi tudi kakšna izolirana nevihta s superceličnimi lastnostmi, torej rotacijo vzgornika in močnim padavinskim jedrom, ki je ločeno od območja vzgornika. Njeno gibanje lahko že bolje definiramo, običajno se odklanja od smeri ostalih neviht ali splošnih višinskih vetrov. Tak primer se je zgodil včeraj v severozahodnem delu Prekmurja, a nevihta zaradi hitrega prehoda v slabše pogoje ni bila dolgoživa. Tudi danes je nad nami nekaj več vetra severozahodne smeri, tja do 10 m/s na višini 700 hPa ter nad 20 m/s na višini 300 hPa. To že omogoča nekoliko boljšo organiziranost nevihtnih celic.
Včerajšnje supercelične strukture močnejše nevihte, ki je potovala prek severozahodnega dela Prekmurja. Avtor fotografije: Darko Krpič
Kljub temu, da so nevihte, ki se pojavljajo v zadnjem času, lahko močne z dolgotrajnejšimi nalivi, točo in močnejšimi sunki vetra na območjih stekanja vzdolnika (nevihtni piš), pa pravih pogojev za nastanek resnično močnih neurij vendarle ni. Za neurja kot so supercelice ali nevihtne (viharne) linije, potrebujemo še bližino doline s hladnim zrakom, na robu katere v višinah teče vetrni stržen oz. bližino ciklona ali vremenske fronte. Kombinacija dovolj velike količine razpoložljive konvektivne potencialne energije (CAPE) in vetrovnega striženja (spremembe hitrosti in smeri vetra z višino) ter posledično heličnosti ob sprožitvi konvekcije poskrbi za nastanek močnih in dolgoživih neurij z debelo točo in močnejšimi sunki vetra. Takšne nevihte lahko prepotujejo večji del Slovenije (večinoma v smeri Z/JZ → V/SV).
