Tornado

Bližje je nastanek tornada, bolj je opazna rotacija wall cloud-a. Ko se tornado (če nastane) dotakne tal, se pritisk v notranjosti le-tega močno zniža. Pritisk je tam tudi za 200 do 250 hPa nižji od okolice, zato lahko stavbe, ki jih zadane močan tornado dobesedno eksplodirajo. Takšna razlika v pritisku se zgodi zato, ker vzgonska sila preprečuje, da bi se pritisk v notranjosti tornada izenačil od zgoraj, sila trenja pa preprečuje, da bi zrak v tornado prišel iz okolice ali od spodaj. Pri tem za notranjost tornada lahko govorimo o delnem vakuumu, tornado pa se še okrepi ter postane bolj stabilen. Posamezen tornado lahko traja od nekaj sekund pa do nekaj ur. Tipični čas trajanja tornada je nekaj več kot 5 minut. Na svoji poti gre čez različne razvojne faze in je lahko različnih lijakastih oblik. V večini običajnih tornadov so hitrosti vetra nekje do 200 km/h, prepotujejo pa lahko razdalje nekaj kilometrov. Hitrosti vetra v dobro razvitih in močnih tornadih pa so lahko ogromne. V notranjosti ekstremnih vrtincev sunki vetra lahko dosežejo hitrosti do okoli 500 km/h. Takšni lahko prepotujejo tudi nekaj 100 km razdalje in rušijo vse, kar jim pride na pot. Pri tem hitrosti premikanja celotnega tornada in supercelice dosežejo tudi več kot 100 km/h. Njihov premer je običajno od 10 do 100 m, v ekstremnih primerih pa celo več kilometrov.

Ekstremni tornadi se najpogosteje pojavljajo v Velikem nižavju v Severni Ameriki. To območje se imenuje tudi »Tornado Alley«. Tam so idealni pogoji za nastanek močnih supercelic in z njimi tornadov. Hladen in suh zrak, ki se zadržuje nad Kanado ima neovirano pot globoko proti jugu, topel in vlažen zrak iz območja Mehiškega zaliva pa lahko neovirano potuje daleč proti severu. Tako ob stiku teh dveh zračnih mas prihaja do nastanka močnih neviht in zaradi obsežne ravnine posledično tudi tornadov.

Tornadi se lahko pojavijo skoraj povsod v Severni Ameriki. Prav tako se občasno pojavijo v južni, osrednji in vzhodni Aziji, na Filipinih, v severnem delu in delu vzhodne ter osrednje Južne Amerike, zahodni in jugozahodni Avstraliji in v Novi Zelandiji. Tudi v Evropi so manjši in manj uničujoči tornadi dokaj pogost pojav. Največ jih nastane na severozahodu in vzhodu ter jugovzhodu Evrope.

Občasno se tornado pojavi tudi v Sloveniji. Zadnji dokumentirani tornado, ki je pri nas naredil precej škode, je najbolj prizadel vas Hotedršica na Notranjskem, 23. avgusta 1986. Nastal je na območju Javornika nad Hotedršico in potoval vse do Ljubljanskega barja. Za seboj je pustil 34 km dolgo in od 100 do 300 m široko sled opustošenja. Veter v samem vrtincu naj bi dosegal hitrosti do 216 do 360 km/h, vrtinec pa naj bi potoval s hitrostjo med 32 in 58 km/h.

Moč tornadov v ZDA ocenjujejo po hitrosti vetra in po nastali škodi. Lestvico tornadov je prvi izdelal meteorolog Fujita leta 1960 in jo imenujemo Fujitova lestvica ali F-lestvica. Moč tornada ni nujno pogojena z njegovo velikostjo. Tudi majhni tornadi lahko v sebi razvijejo veliko moč, za velike tornade pa ni nujno, da so tako uničujoči. Močnih tornadov (F4 in F5) je zelo malo, vendar pa ti povzročijo večino materialne škode in tudi smrtnih žrtev.

Tornado lahko nastane tudi na drugačen način. In sicer je pri tem najpomembnejši nastanek kroženja zraka pri tleh. To nastane zaradi različnih smeri lokalnih vetrov pri tleh pod nevihto, če se na primer srečata vzdolnik nevihte in veter ki piha v nevihtno celico. V nevihti se pri tleh ustvari lokalno znižanje zračnega pritiska. Vse to so dejavniki za nastanek kroženja zraka pri tleh in veter takrat začne zaradi stikanja in trenja med zračnimi masami ter tlemi vrtinčiti. Veter piha v smeri proti nižjemu zračnemu tlaku, in to se zgodi tudi pod nevihtno celico. Ker veter začne pihati v lokalno območje znižanega zračnega pritiska, se mase iz bližnje okolice začnejo stekati na vedno manjše območje v obliki vrtinca. Zaradi tega začne zrak v tem območju pospešeno krožiti. Vrtinec se nato lahko poveže z vzgornikom nevihtne celice, pri tem se še okrepi in se lahko dotakne tal. Na tak način večinoma nastanejo tudi lijakasti oblaki in še nekatere druge vrste vrtinčastih oblakov.

Colorado (USA) by Mike Krzywonski

Smrt tornada in supercelice

Po nekem času začne vzdolnik in hladen nevihtni piš, ki se pri tleh razliva v vse smeri, prevladovati nad vzgornikom. To se zgodi, ko hladen zrak obda tornado iz vseh strani in tako prekine dotok toplega in vlažnega zraka v nevihtno celico. Zaradi tega hitrost dviganja vzgornika in s tem povezana rotacija mezociklona oslabi, tornado pa počasi pojenja. Pri tem se tanjša, dobi obliko vrvi ter nato kmalu izgine. Tudi sama supercelica po določenem času oslabi, razlogi za to pa so enaki kot pri tornadu. Zaradi vse močnejšega vzdolnika, ki se pri tleh širi na vse strani in počasi zajame ter ohladi celoten spodnji del nevihte, se prekine ves dotok toplega zraka v nevihtno celico. Tako nevihta ne more več ohranjati vzgornika in počasi slabi ter razpade. Razlog za slabitev supercelice je tudi ta, da se nevihta premakne v okolje, kjer pogoji niso več ugodni za njen nadaljnji razvoj. Te slabši pogoji so lahko slab vetrovni strig (hitrost in/ali smer vetra se z višino ne spreminja več), ali pa se nevihta premakne v hladnejše okolje. Zaradi teh dejavnikov supercelica počasi odmre. Njeni ostanki so od zelo daleč opazni kot pas ali območje visoke oblačnosti, ki je posledica razpihanega in razvlečenega nakovala nevihte.